Nedirektivni pristop ne pomeni pasivnosti. Pomeni zavestno odločitev, da kot sogovornik ustvarim varen prostor, v katerem človek sam pride do uvida. Gre za zaupanje v človekovo notranjo usmerjenost k dobremu, k osebni zrelosti in k odgovornemu sobivanju.
Kaj pomeni biti sogovornik, ki pomaga?
Biti dober sogovornik pomeni:
poslušati brez prekinjanja,
ne hiteti z nasveti,
spoštovati človekovo svobodo,
zrcaliti to, kar slišim,
ostati miren tudi ob težkih čustvih.
Ne rešujem namesto drugega. Pomagam mu, da sliši samega sebe. Človek ima v sebi naravno težnjo k notranjemu razvoju, k zrelosti, k uresničevanju svojih darov v dobro sebe in skupnosti. Ko je slišan in sprejet, se v njem prebudi odgovornost.
Trije temelji odnosa
1. Sprejemanje brez pogojev
Sprejmem človeka kot vrednega, tudi če se z njegovim vedenjem ne strinjam.
2. Empatično razumevanje
Poskušam začutiti njegov svet, ne da bi ga presojala.
3. Pristnost
Ne igram profesionalne vloge. Sem jasna, iskrena, spoštljiva.
Primer dobre prakse
Mlada ženska pride z občutkom, da jo mati nikoli ni sprejela. Namesto da bi ji rekla: »Postavi se zase« ali »Mame so pač takšne«, ji rečem: »Slišim, da te boli občutek, da nisi takšna, kot bi si želela, da bi te mama videla.« Utihnem. Ona nadaljuje. Začne govoriti o krivdi, o jezi, o želji po odhodu od doma. Med pogovorom sama pride do sklepa, da mora najprej sprejeti sebe, ne čakati na materino potrditev. Odločitev je njena. Moja vloga je bila prostor.
Primer slabe prakse
Enaka situacija. Sogovornik reče: »Moraš biti bolj samozavestna.« »Pogovori se z njo.« »Kaj pa si že poskusila?« »Jaz bi na tvojem mestu …« Rezultat? Oseba se zapre. Začne odgovarjati kratko. Ne čuti se razumljena, ampak ocenjena. Pogovor ostane na površini.
Aktivno poslušanje v praksi
Uporabljam:
kratko zrcaljenje: »Čutiš jezo.«
parafraziranje: »Odnos z mamo močno vpliva na tvoje počutje.«
odprta vprašanja, kadar je potrebno: »Kaj se v tebi zgodi, ko to rečeš?«
Izogibam se:
hitrim rešitvam,
moraliziranju,
klišejem,
pretiranemu analiziranju.
Zakaj ta pristop deluje?
Razvoj sogovornika
poznati svoje meje,
prepoznati svoje predsodke,
regulirati lastna čustva,
sprejeti, da nimam vseh odgovorov.
Moja osebna rast je neposredno povezana s kakovostjo mojih odnosov.
Nedirektivno svetovanje ni edini možni način ...
... delovanja kvalitetnega sogovornika, ne pomeni, da nikoli ne svetujemo. Pomeni, da ne hitimo z nasveti tam, kjer človek potrebuje predvsem razumevanje in prostor za razmislek. Primeren je, ko oseba išče notranjo jasnost, se sooča z odnosi ali pomembnimi osebnimi odločitvami. Prezgodnji nasvet lahko oslabi njeno odgovornost in notranji kompas. Svetovanje pa je smiselno, kadar gre za strokovne, varnostne ali tehnične informacije, ko oseba jasno prosi za konkreten napotek ali ko obstaja tveganje za škodo. Ključno vprašanje ni »Ali svetujem?«, temveč »Ali s tem krepim zrelost in odgovornost sogovornika ali jo zmanjšujem?«.
*
Literatura
Jagnjuk, K. V. (2011). Seansa Carla Rogersa z Glorio: analiza besednih intervencij. Kairos, 5(1–2), 41–54.
O avtorici
Tina Šikonja Hudelja je ustanoviteljica in vodja Zavoda Medico Ars, kjer že vrsto let dela z ljudmi, ki se soočajo s telesno bolečino (ima licenco in dovoljenje Ministrstva za zdravje R Slovenije), stresom in življenjskimi prelomnicami. Z nedirektivnim pristopom se je prvič srečala v letih 2015–2016 kot prostovoljka na zaupnem telefonu Samarijan, kjer je temelj dela spoštljivo poslušanje brez obsojanja in brez vsiljevanja rešitev. Danes znanje nadgrajuje v okviru študija Psihoterapevtske propedevtike na FUDŠ ter ga povezuje s praktičnim, odgovornim delom z ljudmi v stiski.
Komentarji
Objavite komentar