Polivagalna teorija - zakaj se tvoje telo včasih ne more sprostiti

Si se kdaj počutil/a napeto brez razloga? Ali pa popolnoma izklopljeno in brez energije kot da te ni? Tvoje telo ima zelo dober razlog za to. Delno tovrstna stanja razloži Polivagalna teorija – lahko ti pomaga razumeti, zakaj včasih ne zmoreš zbranosti, prisotnosti ali miru, četudi si na varnem.

Kaj sploh je Polivagalna teorija?

Polivagalna teorija je znanstvena razlaga, kako se tvoje telo odziva na stres, varnost, odnose in tudi na zdravljenje. Razvil jo je nevroznanstvenik dr. Stephen Porges, ko je raziskoval avtonomni živčni sistem – tisti del telesa, ki brez tvoje volje skrbi za bitje srca, dihanje, prebavo ter druge samodejne fiziološke procese v telesu.

V središču te teorije je nervus vagus – mogočen živec, ki povezuje tvoje možgane s srcem, pljuči, želodcem … Skratka, z vsem, kar potrebuješ za življenje. In ta živec ima dve »veji«, ki delujeta zelo različno. Ena te pomirja, druga ugasne. Obe sta glas telesa, ki ti želi nekaj povedati.

Tri telesna stanja – ali tri notranje prestave

Tvoje telo deluje kot bi imel avtomatski menjalnik. In glede na to v kateri prestavi si, je odvisno, kako se počutiš, odzivaš, čutiš in deluješ:

1. Ventralni vagus – varnost, povezanost, živost

To je tvoja naravna »domača« prestava. Srce bije umirjeno, dih teče globoko. Glava dela, čustva so pretočna, zmoreš smeh, jok, dotik. Si v stiku z drugimi – in s sabo. Takrat te odnosi hranijo, svet je odprt. Zlahka se učiš. To je prostor, kjer si človek med ljudmi.

2. Simpatikus – ko preklopiš v preživetje

Telo zazna nevarnost. Poveča se srčni utrip, mišice se napnejo, dih postane plitek. Pripravljen/a si na boj ali beg – pa čeprav ni očitnega razloga. To stanje ni »napačno« – rešilo ti je življenje že večkrat. A dolgoročno te lahko izčrpava. To je prostor stalne pripravljenosti, kjer ni miru.

3. Dorzalni vagus – ko se ugasneš

Če se nevarnosti ne da zbežati, se telo »izklopi«. Postaneš težak/a, otopel/a, odmaknjen/a. Ni več strahu – je praznina. Ni več napetosti – je brezbrižnost. To je telo, ki obupa, da bi preživelo. Pogosto se pojavi ob izgorelosti, dolgotrajnem stresu, travmi. To je prostor ne-bivanja. Telo je tukaj, duša kot bi bila nekje drugje.

Kaj pomeni nevrocepcija?

Gre za tisto, kar telo zaznava, še preden tvoj um karkoli pomisli. Tvoje telo stalno skenira svet: Je tukaj varno? Je oseba pred menoj varen stik? Lahko izpustim nadzor? Tega ne zaznavaš zavestno – to zazna tvoj živčni sistem.

In če reče »nevarnost«, bo preklopil v simpatično ali dorzalno stanje pa čeprav si v topli sobi s skodelico čaja. Zato si včasih tesnoben/a brez razloga. Ker telo še ni prepričano, da lahko zadiha.

Zakaj je to pomembno?

Ker če želiš boljše odnose, lažje spanje, manj bolečin, več jasnosti – potem moraš poznati svoje živčno stanje. In ga morda celo znati prepoznati pri drugih. To je pomembno za:

– ljudi, ki pomagajo drugim (terapevti, učitelji, duhovniki),

– ljudi, ki iščejo stik s sabo,

– ljudi, ki želijo ven iz ponavljajočih se občutkov ujetosti, brezvoljnosti ali preplavljenosti.

Kako se spraviš nazaj v varno stanje?

Ne direktno z voljo, temveč s pomočjo telesa:
- počasi dihaj – z daljšim izdihom (vdih 4 s - zadrži dih - izdih 6-8 s),
- sprehodi, raztegni z občutkom,
- poglej v oči osebi, ki ji zaupaš – ali pa se je spomni te osebe in jo nekaj trenutkov ohranjaj v zavesti,
- poj si, mrmraj, moli – čudež za vagus,
- položi si roko na srce ali trebuh in samo bodi,
- narava, voda, tišina, mehka svetloba – telesna hrana za občutek varnosti.

To niso triki in ne ukazi živčnemu sistemu – ampak nežno prigovarjanje.

In v terapiji?

Telo terapevta, ki je v ventralnem stanju, "govori" še preden spregovori terapevt. Njegov glas, obraz, ritem – vse to klient zazna. Nezavedno. In se ali sprosti ali pa se zapre. Ko je terapevt v sebi umirjen – oddaja signal varnosti. In šele takrat se lahko klient začne počasi vračati na prave tirnice. 

Vagus potuje od možganskega debla skozi vrat, prsni koš in trebušno votlino ter oživčuje srce, pljuča, diafragmo in prebavila; manualni terapevt ga najlažje kontaktira preko mehkega tkiva na lateralni strani vratu (ob SCM), pod ključnico, v predelu diafragme in v trebušni fasciji okrog solarnega pleksusa.

Kaj nas uči Polivagalna teorija?

Da telo ni leno, raztreseno, zmedeno. Je modro in nekaj pripoveduje.

Da odzivi niso »pretirani«, ampak so zaščitniški. Varujejo.

In da se lahko ponovno pravilno utiriš. Počasi. S spoštovanjem. Z ljubeznijo.

Želiš več?

Z Medico Ars pristopom te naučimo ne samo kako sprostiti mišice, ampak prepoznati, v kateri prestavi je tvoje telo. Da se ne samo »počutiš boljše«, ampak, da se res vrneš v vozno stanje.

Piši na info@medico-ars.com, če želiš PDF z vajami za vsak dan. Brezplačno. Ker ni vsak dan lahek – a vsak dan je lahko korak bližje v pravo smer.

Za www.medico-ars.com Tina Šikonja Hudelja